petek, 19. september 2008

MOJ PARIS

PARIGI SORRIDE

Moj Paris se smehlja nocoj, vse luči goré na Monmartru.
Moj Paris, vedno lep in mlad, naj poletje bo ali zima.

Polno, polno cvetja trosi veter po cestáh,
polno, polno sreče in ljubezni je povsod.

Moj Paris, vrtiljak luči, smeha in norčij od veselja.
Moj Paris, ki ima svoj čar, naj meglá bo, dež ali sonce.

Polno, polno cvetja trosi veter po cestah,
polno, polno sreče in ljubezni je povsod.

ČAKALA SEM NA TE

Čakala sem na te in preštevala poletne dni,
zdaj namesto tebe je prišla iz nenada še jesen,
a tebe ni.

Čakala sem na te, zdaj na ulicah so že meglé,
sama, sama sem vse dni doma, a za okni je jesen,
jesen v očeh.

Zdaj bom odšla in nikoli več me ne bo nazaj,
to povem ti,
rada bi le ostala to, kar sem bila.

Čakala sem na te, zdaj imam samo le svoje dni,
okna sem odprla na stežaj,
da boš videl kdaj in kam sem zdaj odšla.

Čakala sem na te, čakala sem na te.

SONČNICA

Prišel je čas, ljubezen moja je kot sončnica teh poletnih dni,
kot sončnica z obročem iz rumenega zlata,
kot sončnica, ta roža s temnimi, ta roža z zvestimi očmi.

Prišel je čas, ljubezen moja je kot sončnica teh poletnih dni,
kot sončnica z obročem iz rumenega zlata,
kot sončnica, ta roža s temnimi, ta roža z zvestimi očmi.
In te oči, vse te iščejo, vse te spremljajo povsod.

LJUBEZEN MOJA, SREČNO POT

BUON VIAGGIO, AMORE

Nebo nizkó nad strehami, počasni dež za šipami,
Na žicah jate ptic selivk, k nama prišla je jesen.

Zato nič več ne reci mi, ne laži ta poslednji hip,
Da kot nekoč bo spet lepo, tebe nazaj več ne bo.

Bila sva lepi par, bila sva mlada, ljubezen moja, srečno pot,
saj še oba sva, oba sva mlada, a nikdar več ne bo kot je bilo.

Zato nič več ne reci mi, ne laži ta poslednji hip,
ne zagreniva si spomina, daj mi roko, srečno pot.

Bila sva lepi par, bila sva mlada, ljubezen moja, srečno pot,
saj še oba sva, oba sva mlada, a nikdar več ne bo kot je bilo.

Zato nič več ne reci mi, ne laži ta poslednji hip,
ne zagreniva si spomina, daj mi roko, srečno pot.

TATJANA GROS: ZATO SEM NORO TE LJUBILA

format: CD
izid: september 2008
Izdala: Založba kaset in plošč

Cena: 10,81 EUR

Pesmi na zgoščenki:

1. Zato sem noro te ljubila
2. A ljubezen ne - Ma L´amore no
3. Naj povem ti - Ti diro
4. Ljubezen moja, srečno pot - Buon viaggio, amore
5. Sončnica
6. Čakala sem na te
7. Moj Paris - Parigi sorride
8. Nokturno
9. Najin roman - Notre roman
10. Dolgo poletje
11. Šanson
12. Luči za okni so ugasnile
13. Pišem pismo
14. Moje žalostne oči
15. Ti - Tu
16. Zimski dan
17. Ljubim te
18. Jaz pa ne bom odšla
19. Osamljena številka
20. Zelena leta
21. Zakaj živim
22. Zadnji večer
23. po jezeru
24. Ne krivite mladoga vojnika

TATJANA GROS: ZATO SEM NORO TE LJUBILA

CD(2008)

Med pevkami, ki so se v času “zlatih let” slovenske popevke najvidneje uveljavile na našem in na širšem področju tedanje Jugoslavije, je bila tudi Tatjana Gros. Prikupna Dolenjka z značilnim, globokim in “žametnim” glasom je osvajala občinstvo povsod, kjerkoli je nastopala, naj so bili to ugledni festivali ali koncerti, ko je v družbi svojih kolegic in kolegov zmeraj izstopala.Na začetku kariere je pela z novomeškim ansamblom Dizzy-Combo. Imela je raznovrsten repertoar; v glavnem je izvajala tuje skladbe; posebno so ji ustrezali francoski šansoni pa tudi ruske romance…

Potem jo je na oddaji Pokaži, kaj znaš opazil skladatelj Jure Robežnik.Leta 1967 je debitirala na Slovenski popevki s pesmijo Janeza Jemca Klic iz davnin; bila je dobra, a tedaj še ni zmagala, saj so konkurirale boljše pesmi: Sepetova Vzameš me v roke z Eldo Viler, Robežnikova Jablana in hrast v izvedbi Jožice Svete pa Privškovi Mini z Alenko Pinterič in Pišeš mi, ki jo je pela Berta Ambrož.

Tatjana je morala počakati še nekaj let, da je resnično zasijala kot prava zvezda.
Sodelovala je na festivalih v Opatiji s Sepetovim Nokturnom pa s Tozonovim Belim lokvanjem, prepričljivo je zmagala na Armijskem festivalu v Beogradu (Ne obtožujte mladega vojaka - Ne krivite mladoga vojnika Aleksandra Koraća), pela je 1968 v Krapini v duetu z zagrebškim pevcem Tonijem Leskovarjem Adamičevo pesem Most čez Sotlo - Prek Sutle most, ki govori o sosedskem prijateljstvu Janeza iz Slovenije in Jožeka s hrvaške strani (!) in v Splitu (Dioklecijan Darka Kraljića).

Na Slovensko popevko se je ponovno vrnila 1970 s Kersnikovo Ljubim te in resnično zablestela 1973 s Privškovo Zato sem noro te ljubila; to je njena “paradna”, najprepoznavnejša pesem, v kateri so se zlili v celoto Privškova glasba, besedilo Miroslava Košute in Tatjanina izvrstna interpretacija... Potem je sodelovala še 1974, tudi s Privškovo, Zelena leta, na tekst Elze Budau…

Tatjana Gros je bila tedaj v vrhu slovenske in jugoslovanske estrade, uspešno je pela doma, po celi Jugoslaviji in na gostovanjih v tujini, snemala je za radio in za televizijo, postala je prava profesionalka. Na TV je zelo rada delala z režiserjem Antonom Martijem, ki je znal poudariti njen šarm, lepoto in eleganco. Hvaležnost in navdušenje občinstva – ne le nagrade – sta ji največ pomenila. Kot pevko jo je gotovo zaznamoval Jože Privšek, a je izvajala tudi lepe pesmi, ki so jih napisali Sepe, Robežnik, Kersnik, Kovačič. Posnela je tudi nekaj dobrih priredb tujih skladb in ko ji je zmanjkalo popevk, je zapela še slovenske narodne…

Leta pa so tekla, tista “zlata” še najbolj hitro, in prišel je čas, ko se je pevska kariera končala, a življenje ni le oder, nudi še marsikaj drugega. Tatjana se tega zaveda, našla je druge radosti, zato ni izgubila življenjskega cilja in optimizma.

Ta zgoščenka pa je zanjo in za nas prijeten spomin na tista “zelena” ali “zlata” – vsekakor zelo lepa leta.

VLADIMIR FRANTAR

ponedeljek, 15. september 2008

KLIC IZ DAVNIN

Ah, to je spomin, ki kliče me,
to klic je davnin, ki vabi me tja, nazaj.
To nežni je glas, ki boža srce kot nekdaj.

Ah, veter je le, ki šepeta
in nosi pozdrav mi prek polja, kot takrat,
ko si v slovo še zadnjič zamahnil z roko.

Zakaj mi v duši odmeva tvoj poslednji glas,
Zakaj še vedno želim si tja, nazaj,
tja, v mladostni čas, pretekli čas.

Ah, to je spomin, kot glas iz srca,
Kot klic iz davnin, kot krik srca skozi noč.
To nežni je glas, ki boža srce kot nekoč, kot sedaj, kot takrat.